Zakon je bil sprejet predvsem zaradi boljšega nadzora nad izkoriščanjem delavcev in zagotavljanja minimalnih delovnih pogojev. A kaj ta zakon pomeni za samostojne podjetnike (s.p.), ki ne zaposlujejo nikogar in dejavnost opravljajo sami? Ali morajo tudi oni beležiti svoj delovni čas?
Vprašanje je med podjetniki sprožilo nemalo zmede, zato v nadaljevanju pojasnjujemo, kakšne so dejanske obveznosti po zakonu, kdaj evidence morajo voditi in zakaj so pomembne predvsem v primerih, ko v delo vstopajo druge osebe.
Kaj določa ZEPDSV-B glede evidenc?
ZEPDSV-B določa obveznost vodenja natančne evidence o delovnem času za vsakega delavca, in sicer vključno z:
prihodki in odhodki z dela,
izrabo odmora,
nadurami,
izrabo prostih dni, dopustov in drugih odsotnosti.
Cilj sprememb je preprečitev zlorab, kot so neplačane nadure ali prikrito prekomerno delo. Evidenca mora biti dnevno vodena, dostopna in hranjena vsaj tri leta.
Ali mora s.p., ki dela sam, voditi evidenco o delovnem času?
Ne. Samostojni podjetnik, ki ne zaposluje nobene druge osebe in delo opravlja sam, ni zavezan k vodenju evidence o izrabi delovnega časa. To velja tudi po uveljavitvi novele ZEPDSV-B.
Razlog je preprost: zakon se nanaša na delodajalce v razmerju do delavcev. Samozaposleni, ki delo opravljajo za svoj račun, nimajo delovnega razmerja, temveč poslovno razmerje. Zanje velja statusno in obligacijsko pravo, ne pa delovnopravna zakonodaja, razen v primerih, ko tudi sami postanejo delodajalci.
Kaj pa, če s.p. sodeluje z drugimi osebami?
Obveznost vodenja evidence o delovnem času nastopi, če za s.p. delo opravlja druga oseba, in sicer na takšen način, da so podani elementi delovnega razmerja. To pomeni:
delo se opravlja osebno,
po navodilih podjetnika,
v okviru delovnega časa, ki ga določa podjetnik,
za stalno plačilo ali nadomestilo,
v odvisnem razmerju.
V takšnem primeru gre za skrito delovno razmerje, podjetnik pa se v očeh zakona obravnava kot delodajalec, ki mora za to osebo voditi ustrezno evidenco.
Najbolj pogost primer so samostojni podjetniki, ki najamejo osebo za pomoč (npr. v gostinstvu, frizerstvu, gradbeništvu), a je razmerje urejeno zgolj ustno ali z avtorsko pogodbo, dejansko pa oseba dela kot zaposlen delavec.
Razlika med samozaposlenimi in delavci
Samozaposleni delujejo za svoj račun, samostojno nastopajo na trgu in sodelujejo z več naročniki. Njihovo delo urejajo civilne ali gospodarske pogodbe (npr. podjemna pogodba, pogodba o sodelovanju).
Delavci so v delovnem razmerju, podrejeni navodilom delodajalca, opravljajo delo v okviru določenega časa in kraja, ob rednem nadzoru.
ZEPDSV-B se nanaša na drugo kategorijo. Za samozaposlene veljajo druge pravne ureditve in niso zavezanci za vodenje evidenc, razen če preidejo v vlogo delodajalca.
Kaj mora vedeti s.p., ki želi nekoga zaposliti?
V trenutku, ko s.p. sklene pogodbo o zaposlitvi, prevzame vlogo delodajalca. To pomeni:
vodenje evidence o delovnem času,
upoštevanje minimalnih standardov (malica, dopust, delovni čas, nočno delo itd.),
vodenje kadrovske dokumentacije,
upoštevanje varstva pri delu.
Za vsakega zaposlenega mora s.p. dnevno beležiti prihod, odhod, odmore, odsotnosti. Prav tako mora omogočiti vpogled v te evidence tako delavcu kot inšpektoratu za delo.
Kazni za kršitve
Za podjetnike, ki ne vodijo zahtevanih evidenc, so predvidene visoke globe:
do 10.000 evrov za pravne osebe,
do 3.000 evrov za odgovorne osebe,
do 1.500 evrov za samostojne podjetnike.
Globe se lahko podelijo tudi ob prvem nadzoru, brez opozorila.
Vse objaveZakon ZEPDSV-B uvaja strožjša pravila, vendar jasno loči med tistimi, ki opravljajo delo za svoj račun, in tistimi, ki zaposlujejo druge. Samostojni podjetnik, ki delo opravlja sam, torej ni obvezan voditi evidence o delovnem času. A previdnost ni odveč, če v svoje delo vključujete druge osebe. V takem primeru lahko hitro postanete zavezanec, čeprav se vam zdi sodelovanje povsem neformalno. Inšpektorat ne presoja po pogodbi, temveč po dejanskem stanju.